SAMOZAVEST IN EGOIZEM

19.10.2019

Ego ali osebni »jaz« je postal nekakšen sinonim za slabo, vzvišeno in sebično.

Z vidika psihologije je Ego izraz naše osebne identitete, individualnosti. S to lastnostjo se v bistvu razlikujemo od živali in je odraz naše osebnosti in našega duhovnega jedra.  Zelo je povezan z našo samopodobo, občutenjem lastne vrednosti, samozavestjo in samospoštovanjem.

Samopodobo smo začeli oblikovati že zgodaj v otroštvu, najpomembnejše temelje zadnjo smo zgradili v primarni družini, v odnosih s starši in z drugimi, s katerimi smo imeli pomembne odnose. Naša samopodoba ni nekaj dokončnega, spreminja se, od nje pa je v veliki meri odvisna tudi naša uspešnost v življenju, kako smo zmožni izkoristiti svoje osebne potencialne. Dobra samopodoba nam daje moč, zaupanje vase, z njo lažje dosežemo cilje in najdemo svoj prostor tako v družini kot širše v družbi. Če smo uspeli oblikovati dobro samopodobo nas osebni neuspehi manj iztirijo, lažje se poberemo, izkušnjo neuspeha znamo uporabiti konstruktivno, ostanemo stabilni in še močnejši.

Pri osebah, ki se soočajo z depresijo, občutki tesnobnosti, fobičnimi motnjami in drugimi oblikami porušenega psihičnega ali fizičnega neravnovesja, je ravno krepitev samopodobe, samospoštovanja, samozavesti in stabilnosti nujno in zelo koristno področje pri terapevtskem delu.

Ustrezna samopodoba v sebi vključuje ljubezen do sebe, sprejemanje, spoštovanje in realno samozavedanje.

Ljubezen do sebe pa je zmotno, a žal še vedno pogosto povezana s predstavami o egoizmu in sebičnosti. Tudi pri nas sta skrb za druge in požrtvovalnost vrednoti, ki sta bolj cenjeni. Težko pravilno razumemo dejstvo, da moramo najprej sprejemati in imeti radi sebe, ker lahko šele potem to delimo z drugimi. Tovrstno vedenje pa je v resnici zelo daleč od egoizma…

Egoisti se zavedajo predvsem svojih potreb, potreb drugih ne opazijo, niti jih ne zanimajo. Globoko v sebi so zelo nesamozavestni, kar prikrivajo z navidezno samozavestjo in ošabnostjo. Ne sprejemajo kritike, dajejo vtis večvrednosti in ne sprejemajo nasvetov. Drugačno mnenje sogovornika občutijo kot napad nase, branijo se najpogosteje z grožnjo ali z napadom. Ljudje z velikim egom skrivajo svojo ranljivost. V sebi so v bistvu prestrašeni, zelo hitro se čutijo ogrožene, kar prikrijejo z masko pretiranega poguma in arogance.

Osebe s pretiranim in napihnjenim Egom lahko sicer zelo hitro prepoznamo, mnogo težje pa jim pomagamo, saj pomoč načeloma odklanjajo. 

In kaj lahko storimo? 

Če živimo v odnosu s tako osebo, moramo krepiti predvsem sebe,  lastno samopodobo, se naučiti postavljati meje brez občutkov krivde in potrebe po izdatnem žrtvovanju. Saj veste, drugim lahko  pomagamo le takrat, ko to sami zares želijo in so na spremembe pripravljeni!

Vse objave