DOVOLIMO OTROKOM UPORABLJATI KRILA

16.11.2019

Z vami  želim podeliti razmišljanje o navezanosti, družinskih pričakovanjih, skritih pritiskih, ki jih prav starši povzročamo svojim odraščajočim ali že povsem odraslim otrokom, ko enostavno ne moremo sprejeti, da so odrasli, samostojni ali bodo to lahko postali prej, če jim bomo tudi mi to osamosvojitev »dovolili«.

Inspiracijo za to razmišljanje sem morda dobila ravno zato, ker je danes nedelja, ki se v številnih družinah povezuje s tradicijo družinskega kosila. 

Da ne bo napačno razumljeno…tudi sama zelo spoštujem tako tradicijo kot družinske vrednote, saj dajejo »dušo« družini, povezujejo in pomagajo, da začutimo pripadnost, da vemo, kje so naše korenine, kam sodimo, kam se lahko zatečemo in kje je tisto mesto, kjer se lahko počutimo varne in sprejete. 

Družinska oz. starševska pričakovanja pa so lahko kljub zelo dobrim namenom prevelika, nerealna in tako pridobijo negativno konotacijo. Zaradi iskrene željo po ohranjanju družinske povezanosti, številni starši pričakujejo prisotnost in predanost družinskim navadam tudi takrat, ko otroci odrastejo, ko želijo živeti svoje življenje na svoj način, preživeti vikend kot njim ustreza, morda samo biti sami, doma, preživeti dan brez vožnje, brez pakiranja, brez kakršnih koli časovnih omejitev in tudi brez običajnega nedeljskega kosila….

Mnogim staršem ni tako zelo enostavno sprejeti dejstva, da otroci »odhajajo«, da imajo pravico do neodvisnosti, mi pa dolžnost, da jim to dopustimo, brez nepotrebnega vmešavanja (pogosto se ga niti ne zavedamo), gojenja pričakovanj in morda celo skritih razočaranj, ko začutimo, da igramo vse bolj stranske vloge v njihovih življenjih. Prej, ko bomo to sprejeli, lažje bomo živeli in bolj pristne odnose bomo lahko ohranjali.

Povsem soglašam z mislijo Hoddinga Carterja, da obstajata samo dve trajni zapuščini, ki ju lahko damo otrokom. Ena so korenine, druga pa krila.

Za korenine smo imeli v njihovem otroštvu dovolj priložnosti in časa, tudi za krila. Dovolimo jim, da jih uporabljajo in jim pri tem pomagajmo. Pomagajmo jim, da bodo brez kakršnih koli občutkov dolžnosti do nas živeli tako, kot oni želijo, da se bodo lahko počutili svobodne in neodvisne in se družili z nami takrat, ko si bodo to sami zaželeli in izbrali.

Pričakovanja drugih nas običajno utesnjujejo, za res kvalitetne in sproščene odnose potrebujemo svobodno izbiro, tudi ko gre za družinske odnose.

Če smo svojim odraslim otrokom dali prave korenine in jim dovoljujemo uporabljati krila,  jim za življenje dajemo največ kar lahko.

Vse objave