IZZIVI V PARTNERSKIH ODNOSIH

08.06.2020

Partnerski odnosi  nam v življenju dajejo ogromno priložnosti za osebno rast. Pot od zaljubljenosti do zrele ljubezni pa je nemalokrat polna neštetih izzivov. 

V človeški naravi je močna potreba po tem, da bi bili ljubljeni, spoštovani, da bi se počutili varne, sprejete in da bili z nekom tesno, intimno povezani. Želimo si, da bi nam partner zadovoljil naše potrebe in pričakovanja, včasih tudi neizrečena. Želimo si, da bi čutili to brezpogojno pripadnost in ljubezen, a je to včasih tako težko zares začutiti.

Zakaj smo v odnosih tolikokrat razočarani?

Mnogi bi odgovorili, da zato, ker preveč pričakujemo. Zagotovo tudi to, vendar bi bilo to mnogo preveč poenostavljeno, saj gre za kompleksnejšo medosebno dinamiko.

V vse odnose vstopamo s celotno »prtljago«, ki smo si jo naložili v preteklosti, z različnim temperamentom, značajem, izkušnjami, ranami in hrepenenji. Ljudje, ki nam v življenju največ pomenijo pa so tisti, ki so vedno naši največji »učitelji«, saj nam dobesedno odpirajo področja in lastnosti, ki nas pogosto motijo, močneje bolijo, a jih lahko z njihovo pomočjo tudi spremenimo in presežemo.

Ko izgine občutek zaljubljenosti, nas začne pri partnerju motiti vse več stvari, saj nam partner z nekim svojim vedenjem pritiska na naše nerazrešene vzorce, rane ali nerazrešenega čustvena stanja iz preteklosti, največkrat iz zgodnjega otroštva. Lahko gre tudi za neizpolnjene želje, hrepenenja ali pričakovanja, ki pa so ostala v naši podzavesti, saj tam ostajajo zapisi oz. čustveni odtisi vsega, kar smo doživeli..

Pomembno je, da vemo, da se razlikam in tudi trenjem, zaradi razlik med partnerji , ni mogoče povsem izogniti in da je to preprosto potrebno sprejeti in začeti reševati. Pomaga iskren pogovor, pogovor pri katerem morata imeti oba partnerja občutek, da sta slišana in tudi razumljena. Pomembno je, da se pogovarjamo, kar pa seveda ne pomeni, da se povsem strinjamo drug z drugim, a kljub tem razlikam poskušamo slišati in razumeti partnerjeva stališča in njegovo doživljanje. Dialog mora biti enakovreden.

Pri zavestnem spreminjanju sebe in odnosa je nujno opazovati predvsem sebe, prepoznavati lastne frustracije in občutke, kaj je tisto, kar nas najbolj moti, zaboli, razjezi…, saj je zagotovo ravno to tisto področje, ki na tak način opozarja nase in »kliče« po transformaciji. Hkrati s prepoznavanjem in ozaveščanjem izzvanih čustvenih stanj, pa je seveda potrebno iskati drugačne načine reagiranja in vedenja. Nekaj moramo preprosto spremeniti, da bomo lahko izstopili iz začaranega kroga ponavljanja istih in utrjenih vzorcev, ki ne prinašajo ugodnih in konstruktivnih rešitev, kar smo že spoznali.

Spreminjati se lahko začnemo, ko zares verjamemo, da smo mi tisti, ki smo odgovorni za lastno doživljanje in odzive. Ni vselej preprosto, ko se začnejo procesi spreminjanja, a pomaga, če vemo, da so spremembe vedno pozitivne, četudi tega morda ne občutimo tako. Načeloma ne moremo napredovati, če se oklepamo nečesa starega, s čimer nismo zadovoljni.

Pogosto za svoja neprijetna občutja in počutje v odnosu krivimo druge in nikakor ne moremo verjeti in sprejeti, da smo za svoja čustva odgovorni SAMI. Partner nam res z nekim svojim vedenjem pritisne na neko nerazrešeno »rano« in sproži čustvo kot npr. jezo, žalost, bolečino, občutek zavrženosti, manjvrednosti… Toda ta čustva imajo korenine v nas, v naši preteklosti, morda v našem otroštvu in tega se moramo zavedati. Ko se začnemo zavedati, da smo za svoja čustva odgovorni sami, saj jih moramo mi sami predelati, smo naredili pomemben premik in korak k sebi.

Seveda pa nam je mnogo lažje, če nam pri tem stoji ob strani partner. Ko to čutimo, lahko bolj zaupamo v odnos. Tako zavestno gradimo odnos, ki bo obojestransko zadovoljujoč.

Če osebnostna rast ali prizadevanje za zavestno izboljševanje partnerskega odnosa ni obojestranska in vzporedna, bo slej ko prej prišlo do razkoraka med potrebami in pričakovanji enega ali obeh partnerjev. Takšna partnerja ne delujeta več kot intimno povezan in usklajen par, ne glede na to koliko let skupnega življenja sta preživela in kaj ju povezuje. Pogosto zaradi medsebojne odtujenosti začneta pretirano intenzivno početi nekaj drugega, da se na tak način umakneta od odnosa in drug od drugega, s tem pa tudi od problema. Partnerski odnos postane sobivanje dveh odtujenih posameznikov, z značilno osamljenostjo, odsotnostjo zadovoljstva in osebne izpolnjenosti. Njune poti pa so se dejansko že davno razšle.

Vsi vemo, da odnos nikoli ni samoumeven. Brez ljubezni je slab, vendar brez izdatne nege in pozornosti tudi ljubezen povsem ne zadošča.

Vsako partnerstvo niha med potrebo po samostojnosti in potrebo po povezanosti na drugi strani. Zdrav odnos pa je tisti, ki zmore ti dve potrebi uravnovesiti.

Za spremembo ni nikoli prepozno, a začeti je treba najprej pri SEBI. Kako? S postopnim spreminjanjem prepričanj in odnosa do sebe. Predvsem s spreminjanjem odnosa do sebe in do drugih. Velik pomen ima zavestno delo na področju zaupanja vase, saj zaradi pomanjkanja le-tega ne moremo zaupati niti drugim. Dvomi vase nam jemljejo pogum za soočanje z izzivi in jemljejo prepotrebno energijo, ki jo spreminjanje sebe terja.

Naš največji sovražnik pri tem je lahko strah. Vse pomembne življenjske spremembe nas vedno malce zamajejo, naš razum pa takoj najde tisoč pomislekov in izgovorov, s ciljem, izogniti se vsem neznankam, ki jih spremembe prinašajo. Če se zavedamo, da se v ozadju v bistvu skriva strah pred nepoznanim, smo s tem ozavestili in odstranili veliko oviro.

Pretekla situacija z izolacijo in čas po njej, ko se bomo morali še dolgo soočati z njenimi posledicam, je izredna in izjemno obremenjujoča za vse odnose. V medijih je moč zaslediti informacije o prekinitvah odnosov, ločitvah, večjemu družinskem nasilju, številnih osebnih in psiholoških stiskah.

V vseh življenjsko neobičajnih ali celo v nenormalnih življenjskih pogojih, kar je bila tudi karantena, lahko človek, zaradi velikega vsakodnevnega pritiska, sprejme prenagljene in nepremišljene odločitve. Res je, da nam lahko včasih ravno pritisk od zunaj pomaga, da sprejmemo neko odločitev, ki je drugače ne bi. Toda za pomembne odločitve o družinskih in partnerskih odnosih, si moramo vzeti čas, dovolj časa in izdatni premislek . Trdno moramo biti prepričani v pravilnost naše odločitve in vedeti, da smo za odnos naredili vse kar smo lahko, da bi ga izboljšali ali ohranili.

Vsi smo odgovorni za svoj del odnosa in nikoli ne smemo pozabiti, da lahko spremenimo le sebe.

Slabe izkušnje, ločitve, prekinitve in zaključki odnosov puščajo na nas sledi, lahko negotovost, nezaupanje, strah pred prihodnostjo in osamljenostjo. Ni priporočljivo začeti z novim odnosom, preden v sebi ne razčistimo s starim. Tako se lahko bolj učinkovito obvarujemo pred projiciranjem preteklih problemov na prihodnje odnose in spremenimo pri sebi tisto, kar želimo. Da bo nov odnos sploh lahko drugačen. 

Za osebne spremembe potrebujemo potrpežljivost, vztrajnost, zaupanje in obilico moči. Resnično močni pa so predvsem tisti, ki se soočajo s svojimi strahovi in slabostmi, jih ne zanikajo in ne skrivajo pred samim seboj. Tudi takrat, ko bi bilo to morda preprosteje.

Vse objave