LJUBITI SEBE - PA TO RES ZNAMO?

08.09.2019

Pa začnimo pri ljubezni, čustvu, ki ga vsi zelo dobro poznamo, o katerem je bilo verjetno popisanega največ papirja in pretočenih največ solz. 

V zadnjih letih postaja tematika ljubezni do sebe zelo aktualna, vse več piscev, strokovnjakov in laikov poudarja pomen prav te ljubezni in jo uvršča v sam vrh prioritet za izpolnjeno življenje. 

Tudi sama sem med njimi, saj sem prepričana, da je zrela ljubezen do sebe temelj za vse ostale ljubezni in odnose, ki jih v življenju vzpostavljamo. 

Toda ljubiti sebe le ni tako preprosta življenjska lekcija. Pogosto se nam v praksi dogaja, da zapademo pod vpliv medijsko aktualnih nasvetov, se prepričamo, da se bomo od danes naprej pa zares ljubili, si to v mislih ponavljamo, morda uporabljamo za to neke pozitivne afirmacije… Poznano? Verjetno marsikomu. A če si zares iskreno priznamo, je bil učinek žal zelo kratkotrajen. 

Spremeniti čustva, tudi do samega sebe, je proces, čez noč enostavno ne gre. Če bi šlo oz. če bi lahko to naredil na ukaz, morda celo v našem imenu nekdo drug, bi bil svet drugačen. 

Spreminjanje odnosa do sebe je razvoj, proces, ki se lahko začne z majhnimi koraki, nadaljuje pa celo življenje. 

Prvi korak naredimo že s tem, da se začnemo zavestno opazovati, poskušati prepoznati in realno oceniti naše odzivanje, čustva, ki jih pri tem čutimo, predvsem tista, ki jih gojimo do sebe. Bodimo pozorni na področja, kjer vidimo naše pomanjkljivosti, zaradi česa smo samokritični, ali običajno dajemo prednost potrebam drugih, ali imamo občutek, da so drugi boljši od nas, da si zaslužijo več kot mi? Vprašajmo se ali imamo občutek, da je naša dolžnost prilagoditi se, popustiti v zahtevah, poskrbeti za druge?

Iskreno se vprašajmo ali smo morda sprejeli vlogo žrtve? Vloga žrtve je verjetno najpogostejša past, ki nas prepričuje, da se prava skrb in ljubezen do drugih izrazi le skozi naše lastno žrtvovanje. Vzorec vloge žrtve je v naši kulturi zelo močno prisoten in se prenaša medgeneracijsko, a verjamem, da je tukaj čas, ko smo pripravljeni, da iz tega kolesja izstopimo. 

Kako lahko pri sebi prepoznamo, da živimo v položaju žrtve? Navajam nekaj primerov: 

  • Če ne znamo reči »ne« 

  • Če smo se vedno pripravljeni prilagoditi in se nam zdi, da imajo drugi pred nami prednost 

  • Če nenehno pomagamo drugim, pri tem pa imamo občutek, da naša pomoč ni ustrezno cenjena, a kljub temu pomagamo znova in znova 

  • Če pretiravamo z delom, si ne vzamemo časa zase, za počitek, hobije 

  • Če naredimo vse kaj drugi pričakujejo od nas zato, da ne bi izpadli sebični 

  • Če iščemo načine kako bi drugim ugodili še prej, kot si to zaželijo 

  • Če si ne upamo izraziti svojega mnenja, ki je drugačno od sogovornikovega, saj on pač več ve 

  • Če nas pogosto obkrožajo ljudje, ki kritizirajo, nergajo in nas čustveno izčrpavajo 

  • Če se pogosto čutimo nemočne, se smilimo sami sebi ipd. 

Nenehno izpolnjevanje zahtev in pričakovanj drugih, težnja, da bi drugim ugajali in bojazen, da bi izrazili to, kar si želimo, kar mislimo in čutimo, sčasoma poruši pravo podobo o nas samih, načne samospoštovanje in občutek lastne vrednosti. 

Pravo ljubezen do sebe začnemo razvijati, ko se zares, trdno odločimo, da je to kar želimo mi pomembno, vredno, ko vemo kdo smo, kaj so naše vrline in tudi kaj so nase pomanjkljivosti, ki so nujni del vsakega izmed nas. 

In to sprejmemo! Sprejmemo s sočutjem do sebe in se nehamo kritizirati, pomilovati ali obtoževati. 

Za hitrejšo in dolgoročnejšo spremembo je koristno poiskati, kjer tiči izvor, vzrok tega vzorca žrtve. Pogosto so vzorci družinski in se prenašajo iz generacije v generacijo, ljudje, ki jih v življenju srečujemo in z njimi vstopamo v odnos pa nam s svojim vedenjem še dodatno potrjujejo tisto, kar sami o sebi mislimo, vzorec torej še ojačajo, saj »žrtev » vedno privlači »napadalca«. Pogosto vzroki izvirajo iz našega otroštva, iz sporočil, ki smo jih dobivali od staršev ali drugih pomembnih oseb v otroštvu. Smo prejemali sporočila, da smo ljubljeni, tudi če nismo bili pridni, ubogljivi, uspešni…? Če smo bili vzgojeni v ljubečem in spodbudnem družinskem okolju, če smo bili ljubljeni, če so spoštovali naše potrebe, nas, če so starši spoštovali drug drugega, smo sprejemali sporočila, da smo ljubljeni, da lahko ljubimo sebe in druge. Poznamo pa tudi drugačne zgodbe, ko so starši iz lastnega otroštva prinesli s seboj »ranjenega otroka« z nizkim samospoštovanjem, zato niso zmogli svojim otrokom prenesti drugačnih sporočil kot tista, ki so ostala v njih samih vse do odraslosti.

Kljub temu, da na prvi pogled izgleda kot začaran krog, temu le ni tako. Že s tem, ko prepoznamo težavo, uvidimo od kod izvira, vzrok ozavestimo, ga sprejmemo kot dejstvo, ki se je zgodilo, smo naredili velik premik, ki pelje k razrešitvi in spremembi. Za resnično razrešitev pa je izjemnega pomena, da o tem prenehamo razmišljati, iskati podrobnosti, saj bi se s tem zadrževali v začaranem krogu ali celo tonili vse globje vanj.

Pri razreševanju preteklosti je nujno, da jo sprejmemo, s pomočjo selektivnega spomina lahko vzamemo s seboj tisto, kar nas podpira, nam pomaga, ostalo pa pustimo tam, kjer je bilo – v preteklosti! Kajti, če se odločimo, da bomo celo življenje igrali žrtev, nam bo vedno mogoče priklicati iz spomina tiste dogodke in podrobnosti, ki bodo potrjevale naša prepričanja. Vedno znova bomo celo srečevali osebe, ki nam bodo dajale veliko priložnosti, da bodo naša prepričanja še bolj »na mestu«.

Za našo prihodnost je pomembno kaj mislimo, čutimo, govorimo in delamo ZDAJ!

Torej, ne kritizirajmo se in ne iščimo napak pri sebi in drugih, saj to samo vzpodbudi negativno naravnanost. Ne strašimo in ne terorizirajmo se z lastnimi mislimi, do sebe bodimo prizanesljivejši, potrpežljivi, nežni tudi če nam ne gre vse tako kot smo si zamislili. Negujmo se, poskrbimo za svoje telo in svojega duha. Privoščimo si tisto, kar nas notranje zapolni, dovolimo si vzeti čas zase, družimo se z ljudmi, ki jim zaupamo in se izogibajmo odnosom, ki nas izčrpavajo.

Pohvalimo se, vsak dan in si sproti odpuščajmo vse napake in spodrsljaje. Imamo jih vsi.

Vse objave