PERFEKCIONIZEM

18.09.2020

Na vsakem koraku smo obkroženi s podobami in informacijami, ki vzbujajo lažen vtis popolnosti in nas z vsemi subtilnimi mehanizmi nagovarjajo in vzbujajo potrebo, da tako »popolnost« dosežemo tudi sami. Ko želja po najboljšem rezultatu postane poglavitno gonilo naše motivacije, se začnemo nevarno bližati pastem perfekcionizma.

Perfekcionizem nas res motivira k uspehu in doseganju najboljših rezultatov, hkrati pa nas močno obremenjuje. Perfekcionizem je v resnici zelo težak način življenja. Perfekcionizem je dejansko motnja, kljub temu, da so mnogi nanj celo ponosni.

Meja med perfekcionizmom in odličnostjo je zelo tanka. Odličnost ni perfekcionizem. Odličnost je odlika. O odličnosti lahko govorimo takrat, ko smo si sicer postavili visoke kriterije in cilje, ki pa so zelo realni in uresničljivi. Ko nekaj počnemo, ker v tem dejansko uživamo in nam pri tem ni pomembno predvsem to, da smo najboljši. Zaradi prave, notranje motivacije praviloma dosegamo zelo dobre rezultate, vendar tudi če jih ni, znamo ustrezno sprejeti tako kritiko kot poraz, brez občutkov tesnobnosti in sramu.

V svetu perfekcionizma pa je cilj doseči najboljši rezultat. Perfekcionistovi cilji in kriteriji so zelo visoki, togi, pogosto nerealni ali prezahtevni glede na lastne sposobnosti in zmožnosti. Perfekcionisti dejansko čutijo neko notranjo »prisilo«, da morajo delo opraviti VEDNO na najboljši možni način. Popolno in ga tudi povsem dokončati. Tako in nikakor drugače. Ne morejo sprejeti drugačne odločitve. Ker tak pristop zahteva ogromno časa in energije, pogosto dokončajo manj nalog in so z vidika storilnosti manj učinkoviti. Težko opredelijo prave prioritete, težko ločijo bolj pomembno od manj pomembnega, saj je v njihovi podobi popolnosti vse zelo pomembno. Svojo slabšo učinkovitost težko sprejmejo, saj jim povzroča hud notranji pritisk, ki lahko vodi v prekomerno izčrpavanje, motnje spanja, anksioznost, depresijo ali se odraža skozi bolezni psihosomatskega izvora, pogosto gastrointestinalnega trakta ali pač tam, kjer smo bolj ranljivi.

Da bi se tej napetosti izognili, si mnogi izberejo obrambne mehanizme, pogosto je odlašanje, ki jim vsaj začasno omogoči, da se izognejo občutku neuspeha.

Perfekcionisti istovetijo sebe in svoje rezultate in so prepričani, da jih tudi drugi ocenjujejo glede na njihove dosežke. Tako lahko tudi sami sebe spoštujejo le takrat, ko so sami zadovoljni z rezultati, ki so jih dosegli. Žal tudi zelo jasna sporočila okolice, da ni potrebe po tako popolnem dosežku in pohvale nimajo pravega odziva, če oni sami o sebi mislijo drugače. Ob nedoseganju željenega rezultata lahko kljub podpori okolice doživljajo močno tesnobo, strah in nizko vrednotenje samih sebe. Da bi ponovno pridobili občutek lastne vrednosti, se z delom pogosto izčrpavajo. V globini njihove osebnosti je večen dvom vase, občutek nezadostnosti, zelo nizka samopodoba in opazna rigidnost do sebe in v medosebnih odnosih. Vse to jih sili, da znova in znova iščejo nove potrditve, da bi se v čim večji meri izognili doživljanju strahu, sramu, napetosti in manj vrednosti.

Medsebojni odnosi z bližnjimi so pogosto pravi življenjski izziv, saj se ob strogo določenih urnikih, planih, kritičnemu pogledu na vse, kar ni v skladu z njihovimi ideali in popolni kontroli nad življenjem, težko predajo spontanosti, ki daje življenju pravo »živost«.

Ves čas so ujeti v malenkosti, ki jih želijo izboljšati in popraviti, težko koga pohvalijo, saj vedno najdejo nekaj, kar bi lahko tudi druga oseba še izboljšala. Hkrati pa si bolestno želijo potrditve in pohvale drugih in ne prenesejo kritike.

Želja po uspehu je tako izrazita, da nikakor ne morejo pristati na povprečje, njihovo vrednotenje dosežkov je skrajnostno,  »črno-belo«, vmesne nianse zanje skoraj ne obstajajo.

V življenju je težko biti ves čas na vrhu, stres, ki si ga s takimi zahtevamo povzročamo je dejansko neobhoden, zato  so pogosto prisotni tudi občutki krivde, saj je pač življenje tako, da popolnosti ni in je ne moremo doseči.

Za razvoj perfekcionistične osebnostne strukture je precej bolj od genetske zasnove odgovorna vzgoja, družinsko okolje in drugi pomembni odnosi, kjer smo prevzeli najpomembnejše informacije,  prevzeli prepričanja, vedenjske vzorce in si oblikovali podobo o sebi.

Nagnjenost k perfekcionizmu lahko že zelo zgodaj opazimo tudi pri otrocih. Praviloma je pogostejši v družinah, kjer je že prisoten pri vsaj enemu od staršev. S pravilnim pristopom lahko otroku pravočasno pomagamo in omilimo simptome, da se le-ti ne bodo kasneje v polnosti razbohotili. Pomagamo mu pa lahko, ko tudi sami verjamemo, da perfekcionizem ni  prednost, temveč velika življenjska ovira.

Že pri zelo majhnem otroku lahko opazimo nekatere znake kot so npr. pretirana skrb za urejenost svojih predmetov, igrač, lahko se zaradi strahu, da bi se igrače npr. poškodovale ali izgubile, z njimi raje ne igra. Lahko opazimo pretirano skrb za čistočo,  izrazito nezmožnost prenašanja kritike ali poraza, ko otrok ne prenese, da bi bil lahko sploh nekdo boljši, še posebno, če gre za sorojence ali vrstnike. Lahko opazimo zelo togo in dosledno upoštevanje pravil, pretirano varčnost, morda tudi skopost, v času šolanja pa težko sprejemanje nižjih ocen od najboljših, pogosto so pri šolskem delu počasni in pretirano natančni.

Otroke spodbujajmo k sprejemanju napak in poraza. Otrok mora dobiti pozitivne izkušnje v tem smislu, da napake delamo vsi in da s tem ni prav nič narobe. Da zato nismo nič manj vredni in da jih imamo enako radi, ne glede na njihove rezultate. Hkrati pa jim povejmo, da so napake tudi priložnost, da se iz njih učimo, da bomo lahko naslednjič nalogo rešili drugače, pravilno. Otroke je potrebno spodbujati, da se naučijo razporejati svoj čas. Če za neko nalogo porabijo preveč časa je smiselno, da mu s časovnimi omejitvami pri tem pomagamo. Ne pozabimo, da je za mlajše otroke igra še vedno nujno potrebna.

Starši smo tisti, ki moramo dati svojim otrokom jasna in iskrena sporočila, da ocene niso najpomembnejše. Pomemben je predvsem trud, ki je bil vložen v učenje.

Otroci morajo dobiti občutek, da jih ne določajo šolske ocene. Otroci morajo čutiti, da naša ljubezen do njih ni odvisna od njihovih dosežkov in uspehov.

Koristno je, da otroka vključimo v popoldansko dejavnost, ki ni storilnostno naravnana, kjer se lahko povsem sprosti in ni obremenjen z nobenimi pričakovanji in dosežki.

Pogovarjajmo se z otroci, pogovarjajmo se tudi o lastnih napakah in nepopolnostih in jih spodbujajmo, da bodo tudi sami o tem sproščeno pripovedovali. Morda bomo ob tem spoznali, da s tem nismo pomagali samo otroku, temveč tudi sebi.

Vse objave