POSTAVLJANJE MEJA OTROKOM – IZZIV ZA STARŠE

17.09.2019

Če želimo otroke pripraviti na življenje, je postavljanje mej nujno. Otrok potrebuje pravila in meje, saj mu pomagajo, da bo kasneje v življenju znal na sprejemljiv način uveljaviti svoje interese, se naučil samokontrole, se naučil delovati samostojno, neodvisno in se konstruktivno spopadal z življenjskimi izzivi.

Kako najti pravo ravnotežje, da naša vzgoja ne bo prestroga, niti preveč popustljiva, je pogosto vprašanje staršev.

Zavedati se moramo, da je otrokovo preizkušanje mej povsem normalno, nenormalno bi bilo, če ga ne bi bilo. Mlajši otroci svoje nestrinjanje izražajo z jokom, kričanjem, izbruhi besa, trme, malo večji se z nami prerekajo in protestirajo. Način in intenziteta upiranja sta precej odvisni tudi od otrokovega temperamenta, ki je precej nespremenljiv vidik osebnosti. Zato je še toliko bolj pomembno, da se otroci naučijo v skladu z njim živeti in da se skozi otroštvo in mladostništvo naučijo obvladati tiste poteze, ki so jim lahko v škodo in poudariti tiste, ki jim koristijo. Že v otroštvu se naučijo, kako bodo npr. jezo obvladovali v odraslosti.

Pomembno je, da starši otrokove proteste in izbruhe ne jemljemo osebno, kot napad nase, saj se otroci borijo le zase in samo preizkušajo naša pravila, da bi videli ali smo dosledni. Če nismo, bodo naslednjič preizkušali še močneje!

Otroku moramo kljub vedenju, ki nas razburja, frustrira in ga težko prenašamo, pokazati, da ga VIDIMO, SLIŠIMO, da ga sicer RAZUMEMO in ČUTIMO njegovo stisko, toda kljub temu tega NE DOVOLIMO. Če se mu približamo in mu ob tem pogledamo globoko v oči, bo sporočilo še bolj prepričljivo in učinkovito.

Pomembno je, da naše zahteve izrazimo jasno, kratko in odločno, a vendarle mirno in prijazno,  (saj vem, da to ni  vedno enostavno )J

Bodimo pozorni, da bomo naenkrat postavili samo ENO zahtevo in izpustili vse tiste, ki so morda nepotrebne. Zgodi se, da nanizamo več zahtev hkrati ( verižne zahteve- naredi to, potem to in to in to….), kar si otroci težko zapolnijo. V bistvu jim sploh ne damo dovolj časa, da bi izpolnili prvo zahtevo, ko slišijo že cel niz novih.

Pomembno je, da jih za uspeh POHVALIMO. Če je zahtev preveč, za to niti ni prave priložnosti, saj smo pred pohvalo za že izpolnjeno, zahtevali spet nove. Otrok v taki situaciji nima prave spodbude za svojo poslušnost in ima lahko slab občutek, ker v bistvu sploh ni izpolnil vsega, morda niti več ne ve, kaj vse naj bi to bilo. Ob tem je treba poudariti, da navedeno velja predvsem za male otroke, večji otroci si zapolnijo več.

Pri zahtevah bodimo REALNI in od otroka zahtevajmo le tisto, kar je v tisti starosti ZMOŽEN izpolniti.. Neprimerno bi bilo npr. od 2-letnega otroka pričakovati, da bo dlje časa miren in tiho, saj je zanj 5-10 minut že velik uspeh.

Ko nekaj od otroka zahtevamo, povejmo to vljudno, vendar v velelni obliki, naše zahteve naj bodo odločne trditve in ne vprašanja.

Če želimo prekiniti neko otrokovo aktivnost, igro, je primerno, da ne zahtevamo prekinitve takoj, v tistem trenutku, temveč mu to napovemo (npr. igraš se lahko še 5 minut, potem boš z igro zaključil).

Pri postavljanju zahtev pogosto pogojujemo, s čimer ni nič narobe (npr. ko boš napisal domačo nalogo, boš lahko šel na igrišče). S tem otrok uvidi, da je sam odgovoren za posledice, se postopoma uči odgovornosti tudi za druga svoja ravnanja.

So področja, kjer morajo biti naše zahteve brezpogojne, še posebno, če gre za pravila v zvezi z varnostjo, izražanjem agresivnega vedenja do drugih in pri vedenju, ki se nanaša na pomembne družinske in družbene vrednote.

Pogajanja in razpravljanja z otroci uvajamo običajno pri večjih in najstnikih, kjer moramo jasno vedeti, kaj je še dopustno za pogajanja in kje popuščanje ne pride v poštev.

Pri vzgoji otrok je zelo pomembno, da starša podpirata drug drugega, kar je pri postavljanju zahtev in pravil še posebno občutljivo področje. Vsa vzgojna nesoglasja je potrebno razreševati v odsotnosti otroka. Otrok mora od nas dobiti ENOTNA in ENOZNAČNA sporočila

Najpomembnejše in verjetno najtežje pa je, da smo pri postavljanju zahtev, pravil in mej DOSLEDNI!

Starši se vse bolj in bolj zavedamo odgovornosti, ki nam jo ta vloga daje, hkrati pa je vse pogosteje prisotno t.i. »pozitivno starševstvo«, kjer je v osnovi prisotna bojazen, da bi otroci v otroštvu doživeli travmatično izkušnjo, ki jih bo zaznamovala in s tem prepričanje, da je potrebno otroka zavarovati pred vsemi potencialnimi travmami in težavami. Primer takega vedenja je tudi pretirano tolaženje za vsako malenkost, da bi se otrok počutil bolje, reševanje otrokovih problemov, spreminjanje družinskih pravil, da bi le-ta povsem ustrezala otroku, ki tako postane center celotne družinske dinamike. S tako pretirano skrbnostjo in zaščitništvom lahko vzgojimo samo ŠIBKO in ODVISNO odraslo osebo, ki se ne bo zmogla sama znajti v življenju.

Poskušajmo na otroka gledati kot na čustveno neodvisnega posameznika, mu verjeti, mu zaupati in mu s tem omogočiti, da bo sam, brez naše izdatne zaščite pridobil izkušnje in veščine za prilagajanje in sodelovanje, kar mu bo v življenju še kako koristilo.

Pri vzgoji otrok se zavedajmo, da so meje nujne. Ljubeče starševstvo postavlja meje!

Da bi otroci lahko meje prepoznali in jih upoštevali, pa potrebujejo odrasle, ki so jim s svojim lastnim vedenjem vzgled. Potrudimo se!

Vse objave