POTLAČENA ČUSTVA - IZBRSKAJMO JIH

01.03.2021

Ste že slišali tole?

»Naučiti se moramo spoštovati sami sebe, ceniti svoje kvalitete, postaviti svoje potrebe na prvo mesto in tako naprej…«.

Cela vrsta informacij nam želi pomagati, da bi znova pridobili občutek o svoji vrednosti, pri tem pa največkrat ne znajo odstraniti naših zavor. Človek, ki se ne zna ceniti in spoštovati, ki ne zmore izraziti svoje ustvarjalnosti, tega zagotovo ne počne prostovoljno. Naše zavore so vedno posledica naše zgodovine.

Da bi jih presegli, jih moramo spoznati. Spoznati, vendar ne zgolj razumsko, temveč predvsem na ČUSTVENI ravni, da bi tako lahko vsaj delno razumeli, kako in zakaj smo to, kar smo.  Pri osvobajanju iz primeža čustvene ujetosti ni dovolj le miselno razumevanje, dovoliti si moramo izbrskati in začutiti tista izrinjena in zakrita čustva, ki smo jih nezavedno skrili sami pred seboj, da bi se izognili bolečini in malce lažje (pre)živeli. Potisnili smo jih globoko v nezavedno, nismo pa jih mogli izničiti, saj nas pogosto šele po mnogih letih začnejo opozarjati, da so še vedno tam.

Številni nasveti in terapevtski pristopi dajejo velik pomen odpuščanju in hvaležnosti. Verjamem in vem, da je oboje izjemnega pomena, koristno in osvobajajoče. Po drugi strani pa mi izkušnje potrjujejo, da je oboje v bistvu »vrh ledene gore«. Pravega odpuščanja smo običajno zmožni, ko si dovolimo izbrskati in občutiti vsa tista čustva, ki smo jih zaradi različnih osebnih ali moralno-etičnih razlogov zanikali, odcepili ali potlačili v lastne globine podzavesti. Dovoliti si moramo začutiti tudi tista čustva, ki bi jih najraje spregledali, ki morda niso v skladu s splošnimi moralnimi normami, ki niso zaželena ali pa so nas v to uspešno prepričali, Šele, ko si jih priznamo in doživimo, imamo možnost, da jih presežemo.

Čustva so del nas, z zanikanjem njih, zanikujemo pomembne dele sebe. Če namreč le mislimo, da čutimo, kar naj bi čutili in se nenehno trudimo, da ne bi čutili tistega, kar je prepovedano čutiti, se kaj hitro zgodi, da bo tudi občutenje hvaležnosti in odpuščanja zgolj na miselni ravni, bolj naša želja kot dejanski rezultat. Na tej ravni pa odpuščanje lahko postane le še dodatno breme, lažen občutek, ki bo sčasoma še dodatno obremenil naša ramena. Lažni občutki nam nikoli ne omogočajo čustvene razbremenitve.

Šele ko si dopustimo prebuditi in občutiti dolgo zastrta čustva, ko jih tudi telesno začutimo, se lahko začnemo osvobajati tiste preteklosti, ki nas je ranila. Tudi ljubezni do ljudi, ki bi jih v skladu z moralnimi družbenimi normami sicer »morali« ljubiti, ne moremo izsiliti. Spoznanje, da nam čustev ni potrebno zanikati, da nam z njimi ni potrebno manipulirati ali jih skrivati, nam lahko prinese močno olajšanje.

Vsi vemo, kako pomemben vpliv ima otroštvo na kasnejši razvoj in življenje odraslega človeka. Zato ni slučajno, da se tudi največ potlačenih čustev in občutij zgodi v otroštvu, ko smo najbolj krhki in ranljivi. Ljubezen, naklonjenost, skrb in pozornost staršev opremita otrokovo dušo in telo z najpomembnejšimi darovi za življenje. Tak otrok bo lahko kasneje tudi kot odrasel predal svojim otrokom enako mero ljubezni in pozornosti. Če pa je vse to pogrešal, ostane v človeku vse življenje hrepenenje po zadovoljitvi njegovih prvih potreb. To hrepenenje pogosto kasneje v življenju prenese na druge ljudi. Če tega ne dobi, se pri odraslih pogosto pojavi močna potreba in pričakovanje, da bo od drugih dobil tisto, kar mu niso (z)mogli dati njegovi starši v odločilnem otroškem obdobju. Telo in duša vesta, kaj je manjkalo, nastala praznina zdaj čaka, da bo napolnjena. S staranjem se pričakovanja sama od sebe  pogosto ne zmanjšajo, navadno jih samo prenesemo na otroke in vnuke. Tudi tako se prenašajo obremenilni družinski vzorci.

Toda vedno imamo priložnost, da izstopimo iz kolesja negativne družinske dinamike. Odločimo se lahko, da se bomo zavestno potrudili prepoznati te mehanizme, prekiniti lastne obrambne mehanizme in njihovo projiciranje na druge. Naučimo se lahko sami sebi dajati tisto pozornost in ljubezen, za katero smo bili morda prikrajšani.

Lažje bomo napredovali, če bomo imeli ob sebi ljudi, ki so nas zmožni sprejeti natanko take kot smo in so nam pripravljeni nuditi popolno razumevanje, spoštovanje in spremstvo. Ljudi, ki nam bodo pomagali razumeti razloge za naše počutje, poiskati resnico, s katero bomo lahko zaživeli drugače. Takrat bomo lahko tudi res odpustili vsem tistim, ki so nas prizadeli, saj bomo tako globoko v sebi čutili, brez izdatnega truda.

Vse objave